040875465
Človeško telo ni sestavljeno iz ločenih delov, ki bi delovali vsak zase. Čeljust, vrat, hrbtenica, medenica in stopala so povezani prek mišic, fascij, sklepov, živčnega sistema in vzorcev gibanja. Zato se lahko napetost ali neravnovesje na enem mestu pokaže tudi drugje v telesu.
V pristopu, ki ga predstavlja Ron Phelan, ima posebno mesto povezava med čeljustjo, atlasom in atlanto-okcipitalno regijo. Phelan izhaja iz Bownove terapije, vendar je skozi leta razvil poseben poudarek na čeljustnem sklepu oziroma TMJ. V intervjujih opisuje, da se je z Bownovo terapijo začel ukvarjati leta 1996, kasneje pa je njegovo delo vse bolj usmerjalo vprašanje, kako položaj čeljusti vpliva na telo kot celoto. Pri tem je sodeloval tudi z dr. Brendanom Stackom, ki se je ukvarjal z ortodontskim razumevanjem položaja čeljusti in njegovega vpliva na telesne simptome.
Ta članek je namenjen srednješolskemu razumevanju. Zato ne bo šlo za zapleten anatomski opis, ampak za jasno razlago, zakaj so čeljust, atlas in zgornji vrat lahko pomembni pri razumevanju telesnega ravnovesja.
Angleška beseda jaw pomeni čeljust. Pri terapevtskem delu se pogosto uporablja izraz TMJ, kar pomeni temporomandibularni sklep. To je sklep med spodnjo čeljustjo in lobanjo.
Čeljust uporabljamo vsak dan:
pri žvečenju,
pri govoru,
pri požiranju,
pri zehanju,
pri mimiki obraza,
pri stiskanju zob,
pri nezavednem napenjanju med stresom.
Čeljustni sklep ni samo “zobozdravstvena” tema. Res je, da je povezan z zobmi in ugrizom, vendar je hkrati tudi pomemben del mišično-skeletnega sistema. Ko premikamo čeljust, ne delujejo samo žvečne mišice. Vključujejo se tudi mišice obraza, vratu, zatilja, podjezične mišice in stabilizatorji glave.
Zato težava v čeljusti ni vedno občutena samo kot bolečina v čeljusti. Pri nekaterih ljudeh se lahko kaže kot napetost v vratu, glavobol, bolečina v ramenih, občutek zategovanja v zatilju ali nesproščenost celotne zgornje polovice telesa.
Atlas je prvo vratno vretence. Označujemo ga tudi kot C1. Ime je dobil po mitološkem Atlasu, ki je na ramenih nosil svet, saj tudi prvo vratno vretence “nosi” glavo.
Atlas leži takoj pod lobanjo. Nad njim je zatilna kost, ki ji rečemo okcipitalna kost. Pod njim je drugo vratno vretence, imenovano axis ali C2. Skupaj tvorijo zelo pomemben prehod med glavo in vratom.
Atlas je pomemben zato, ker:
podpira glavo,
omogoča drobne gibe glave,
sodeluje pri položaju vratu,
vpliva na držo glave,
je v bližini pomembnih živčnih in žilnih struktur,
je povezan z mišicami zatilja in zgornjega vratu.
Ko govorimo o atlanto-okcipitalni regiji, govorimo o področju med lobanjo in prvim vratnim vretencem. To je zelo občutljivo in funkcionalno pomembno območje. Že majhne spremembe v napetosti mišic tega predela lahko vplivajo na občutek gibljivosti, stabilnosti in sproščenosti v vratu.
Čeljust in atlas sta blizu drug drugega. Med njima so številne mišične in živčne povezave. Položaj spodnje čeljusti lahko vpliva na napetost v mišicah obraza in vratu. Hkrati lahko položaj glave in zgornjega vratu vpliva na način, kako se čeljust odpira, zapira in premika.
Preprosto povedano:
če se spremeni položaj glave, se spremeni tudi delovanje čeljusti; če se spremeni napetost v čeljusti, se lahko spremeni tudi napetost v vratu.
To je posebej pomembno pri ljudeh, ki:
stiskajo zobe,
škripajo z zobmi,
imajo občutek napete čeljusti,
imajo pokanje v čeljustnem sklepu,
imajo bolečine v zatilju,
imajo omejeno obračanje glave,
imajo pogoste glavobole,
imajo občutek, da je telo “nesimetrično”.
Ron Phelan v gradivu poudarja, da je TMJ lahko zelo pomemben del širše telesne slike. Njegovo zanimanje za čeljust se je razvijalo postopoma, posebej po stiku z delom dr. Stacka, ki je položaj čeljusti preučeval z ortodontskega vidika in pri tem uporabljal rentgenske in MRI metode. Phelan je nato iskal način, kako bi terapevtsko razumel in obravnaval položaj čeljusti v manualnem delu.
Atlanto-okcipitalna regija je kot prometno križišče med glavo in telesom. Skozi ta predel telo ves čas usklajuje informacije o položaju glave, napetosti mišic, ravnotežju in gibanju.
Če je glava pomaknjena preveč naprej, morajo vratne mišice delati več. Če je čeljust stalno napeta, se lahko napnejo tudi mišice zatilja. Če se zgornji vrat ne giblje dobro, se lahko telo začne prilagajati v ramenih, prsnem košu, ledvenem delu ali medenici.
Primer verige prilagoditev:
Oseba pogosto stiska čeljust.
Žvečne mišice postanejo napete.
Napetost se prenese v zatilje in zgornji vrat.
Glava se začne držati nekoliko drugače.
Ramena se dvignejo ali potegnejo naprej.
Prsni koš postane manj gibljiv.
Hrbtenica in medenica se prilagodita novi drži.
Težave se lahko pokažejo tudi daleč od čeljusti.
To ne pomeni, da je čeljust vedno vzrok vseh težav. To bi bilo pretirano. Pomeni pa, da je pri nekaterih ljudeh čeljust pomemben del celotnega vzorca.
Čeljust lahko vpliva na telo prek več poti.
Žvečne mišice so povezane z mišicami obraza, vratu in zatilja. Če so te mišice stalno napete, lahko vplivajo na držo glave in občutek napetosti v vratu.
Fascija je vezivno tkivo, ki obdaja mišice, sklepe in organe. Deluje kot mreža po celem telesu. Napetost v enem delu te mreže lahko vpliva na druge dele.
Čeljust je bogato oživčena. Pri stiskanju zob, bolečini ali dolgotrajni napetosti živčni sistem prejema veliko dražljajev. To lahko poveča splošno telesno napetost in občutljivost.
Položaj čeljusti in položaj glave sta povezana. Če se glava premakne naprej, se spremeni obremenitev vratu. Če vrat kompenzira, se lahko spremeni tudi drža ramen, prsnega koša in hrbtenice.
Napetost v vratu in čeljusti lahko vpliva tudi na dihanje. Pri napetosti se pogosto poveča uporaba pomožnih dihalnih mišic v vratu in ramenih, dihanje pa postane plitvejše.
Ron Phelan je svoje delo oblikoval skozi več izkušenj: masažo, Bownovo terapijo, ortopedsko ocenjevanje, mišično testiranje in opazovanje dela različnih učiteljev. V gradivu sam opisuje, da je njegov pristop eklektičen, kar pomeni, da je združil tisto, kar se mu je v praksi pokazalo kot uporabno. Pri tem ni ostal samo pri osnovnem protokolu, ampak je razvijal dodatne načine preverjanja in obravnave.
Posebej pomembno je njegovo delo s TMJ. V enem od intervjujev je navedeno, da je sprva obstajal tridnevni tečaj, v katerem je bil TMJ le en del vsebine. Kasneje se je ta del razvil v bolj samostojen in natančen pristop. Phelan opisuje tudi, da je po srečanju z dr. Stackom potreboval približno dve leti in pol, da je našel manualni način za razumevanje položaja čeljusti, ki ga je Stack določal z diagnostičnimi postopki, kot so rentgenske slike in MRI.
To je pomembna točka: Phelan ni govoril samo o sproščanju mišic. Zanimalo ga je, kako najti boljši funkcionalni položaj čeljusti in kako ta vpliva na telo.
V priloženem gradivu Phelan opisuje, da so se pri delu s TMJ pojavljale povezave z različnimi telesnimi težavami. V enem od odlomkov je navedeno, da so v dentalni kliniki pri velikem deležu ljudi opažali neko obliko TMJ težav, del teh težav pa je bil povezan tudi s telesnimi simptomi zunaj čeljusti, predvsem z vratom in širšo telesno držo.
To pomeni, da pri nekaterih ljudeh težava ni samo tam, kjer boli. Oseba lahko pride zaradi vratu, rame, glavobola ali hrbta, terapevt pa opazi, da je del problema tudi čeljustni vzorec.
Pogoste povezave, ki jih v praksi opazujemo pri čeljusti in vratu, so:
glavoboli,
bolečine v zatilju,
omejena rotacija vratu,
napetost med lopaticami,
bolečina v ramenih,
občutek neenakomerne drže,
utrujenost obraznih mišic,
jutranja napetost čeljusti,
stiskanje zob,
težave pri odpiranju ust.
Pri tem je nujno ostati strokovno previden. Čeljust ni vedno glavni vzrok. Lahko je vzrok, lahko je posledica, lahko pa je samo eden izmed dejavnikov v širšem vzorcu.
Telo najbolje deluje, kadar so njegovi deli med seboj dobro usklajeni. Popolna simetrija v naravi skoraj ne obstaja. Vendar pa večje funkcionalne asimetrije lahko povečajo obremenitev posameznih struktur.
Če je glava stalno rahlo nagnjena, če se čeljust odpira v stran, če je ena rama višja ali če je medenica rotirana, mora telo to kompenzirati. Kompenzacija sama po sebi ni bolezen. Telo se ves čas prilagaja. Težava nastane, ko prilagoditev postane prevelika, predolgotrajna ali boleča.
V Phelanovem pristopu se zato čeljust ne obravnava ločeno. Gleda se, kako vpliva na:
glavo,
atlas,
vrat,
prsni koš,
medenico,
stopala,
celotno telesno držo.
V enem izmed odlomkov Phelan omenja pregled širših telesnih povezav, vključno s težavami atlasa in celotnim telesnim odzivom, pri čemer posebej poudarja, da ima TMJ lahko izrazit vpliv na celotno telo.
Pri tovrstni obravnavi je pomembno, da terapevt najprej opazuje in preveri stanje. Ni dovolj, da samo izvede tehniko. Potrebno je ugotoviti, kako se telo odziva.
Obravnava lahko vključuje:
opazovanje drže,
preverjanje gibljivosti vratu,
opazovanje odpiranja ust,
oceno napetosti žvečnih mišic,
oceno položaja glave,
preverjanje ramenskega obroča,
oceno medenice in stoje,
nežne manualne prijeme,
ponovno testiranje po obravnavi.
Phelan v gradivu omenja uporabo ortopedskega ocenjevanja in kasneje tudi bolj občutljivega mišičnega testiranja. Ortopedsko ocenjevanje primerja z bolj “črno-belo” sliko, mišično testiranje pa z bolj barvno sliko, ker naj bi omogočalo zaznavanje več funkcionalnih informacij.
Za uporabnika je bistveno to: dobra obravnava ne temelji samo na teoriji, ampak na preverjanju. Terapevt mora pogledati, kaj se je spremenilo po posegu.
Pomembno je poudariti, da Bownova terapija ni popolnoma enotna metoda z eno samo razlago in eno samo izvedbo. Obstaja več pristopov, šol in interpretacij. Nekateri terapevti bolj sledijo klasičnim zaporedjem, drugi vključujejo več ocenjevanja, tretji se specializirajo za določene telesne regije, kot so čeljust, medenica, vrat ali fascialni sistem.
Ron Phelan tudi sam opisuje, da je njegov pristop nastal skozi stik z različnimi učitelji in skozi opazovanje različnih načinov dela. Omenja, da je delal z ljudmi, ki so bili povezani s Tomom Bowenom, in da se je njegov pristop oblikoval kot kombinacija videnega, naučenega in praktično preverjenega.
Zato je pravilno reči:
Phelanov pristop je ena izmed različic oziroma specializiranih smeri znotraj širšega področja Bownove terapije.
Njegova posebnost je poudarek na:
TMJ oziroma čeljustnem sklepu,
atlasu,
atlanto-okcipitalni regiji,
povezavi čeljusti z vratom,
vplivu zgornjega vratu na telo,
funkcionalnem preverjanju odziva telesa.
To si lahko predstavljamo kot verigo. Če prvi člen verige spremeni položaj, se morajo prilagoditi tudi drugi členi.
Če je čeljust napeta, lahko vpliva na položaj glave. Če se spremeni položaj glave, se spremeni delo vratnih mišic. Če vratne mišice delajo preveč, se lahko napnejo ramena. Če se spremeni položaj ramen in prsnega koša, se spremeni tudi obremenitev hrbtenice.
Zato se lahko pri nekaterih ljudeh čeljustni problem kaže kot:
bolečina v vratu,
glavobol,
občutek zategovanja v zatilju,
bolečina v rami,
napetost med lopaticami,
težave z držo,
utrujenost telesa,
občutek, da se telo ne more sprostiti.
Še enkrat: to ne pomeni, da je čeljust vedno vzrok. Pomeni, da jo je pri določenih težavah smiselno vključiti v oceno.
Manualna terapija je lahko koristna pri funkcionalnih težavah, vendar ni nadomestilo za medicinsko diagnostiko. Pri nekaterih znakih je potreben pregled pri zdravniku ali zobozdravniku.
Posebna previdnost je potrebna pri:
hudi nenadni bolečini v glavi,
poškodbi glave, vratu ali čeljusti,
motnjah govora,
težavah s požiranjem,
nevroloških znakih,
nenadni vrtoglavici,
izgubi občutka ali moči,
sumu na vnetje zoba,
oteklini obraza,
močnem zaklepanju čeljusti,
nepojasnjeni izgubi telesne teže ali vročini.
V takih primerih manualna obravnava ne sme biti prvi ali edini korak.
Pri obravnavi telesa se lahko poleg čeljusti, atlasa in zgornjega vratu upoštevajo tudi drugi regulacijski sistemi. Eden izmed dodatnih pristopov, ki ga je mogoče predstaviti ločeno, je hormonsko usmerjen manualni postopek.
Tega postopka v tem članku ne pripisujemo Ronu Phelanu. Smiselno ga je omeniti samo kot dodatno možnost, ki jo lahko terapevt predstavi posebej, kadar jo izvaja kot del svojega širšega terapevtskega dela.
Čeljust, atlas in atlanto-okcipitalna regija imajo pomembno vlogo pri razumevanju telesnega ravnovesja. Čeljustni sklep ni pomemben samo za žvečenje in govor, temveč je povezan z vratom, položajem glave, mišičnim tonusom in držo celotnega telesa.
Ron Phelan je znotraj Bownove terapije razvil poseben poudarek na TMJ, atlasu in povezavi zgornjega vratu s celim telesom. Njegov pristop izhaja iz kliničnega opazovanja, sodelovanja z različnimi učitelji in zanimanja za to, kako najti funkcionalni položaj čeljusti, ki lahko vpliva na širši telesni odziv.
Najbolj strokovno je ta pristop razumeti kot eno izmed več različic Bownove terapije. Njegova vrednost je v tem, da telesa ne obravnava samo po posameznih delih, ampak kot povezan sistem. Čeljust, atlas in zgornji vrat so pri tem lahko pomembna vrata do boljšega razumevanja napetosti, drže in telesnega ravnovesja.
Po več mesecih trdovratnih bolečin v križu, ki so se širile v nogo, sem po prvi terapiji občutila več kot 50-odstotno izboljšanje. Medico Ars mi je s strokovnim in celostnim pristopom pomagal ponovno zaživeti brez bolečin. Foto: simbolična.
